Živijo po dolgem času, ko se sezona konča in vreme nagaja motorji prah nabirajo. Se pa ob zadnjih dneh letošnjega leta pojavlja drugo delo. Pogovori z dosedanjimi sponzorji niso dosegli željenih rezultatov, zato si moram zavihati rokave in v roke vzet na pogled (še posebej v teh časih) nemogočo nalogo; iskanje sponzorjev. Vinogradu ni potrebna molitev, potrebna je motika.
Letošnje leto je bilo na žalost v slogu gospodarske krize. Kar se je obetalo kot "končno sezona kot se spodobi", se je hitro spremenilo, saj se je konec januarja letos sponzorska pipa zaprla. Sezono je bilo treba hitro preklopiti na economy mode, saj sem moral celotno leto izpeljati z rezervami, ki so mi še ostale od lani. Predelave motorja so odpadle, ker mora ta zdržati čim več ur delovanja, stara oprema pa je morala potrpeti še eno sezono drgnjenja ob asvalt. Skupno sem sezono končal na 2. mestu, v letu pa sem porabil kakih 3500€-4000€, kar pa je glede na dosežen rezultat zelo malo (konkurenca je namreč porabila najmanj 2x tolko). Sicer pa smo tisti, ki stokamo, da smo porabili samo 4.000€ za dirkanje, dejansko lahko veseli, da je sploh toliko bilo. Sicer pa je bilo leto zelo zabavno, večinoma zaradi polne kategorije s 22-26 vozniki na štartu. V letu sem imel veliko neposrečenih štartov in kvalifikacij, zato je bilo skoraj na vsaki dirki veliko prehitevanja, na eni dirki sem se celo iz zadnjega mesta na kvalifikacijah prebil na sedmo. Pokali ali ne, v tem letu sem se veliko naučil in predvsem dobil veliko izkušenj iz prehitevanja, ki so mi zelo manjkale in bi bodo sigurno prišle še kako prav v prihodnosti, sploh pa je bilo zelo zabavno drgnit komolce s konkurenco.
Upal sem, da bo vodovodarska služba tisto zaprto sponzorsko pipo do konca sezone uspela popraviti, vendar se ni še izšlo, zato se moram spraviti v iskanje drugih, sicer ne bo naslednje leto nič dirkanja. Naredil sem video s posnetki, ki sem jih imel od letošnje sezone in še stran na facebooku (povezave so spodaj). Ta mi sama seveda ne bosta sponzorjev na vrata pripeljala, je pa vsekakor pomemben dodatek, ki olajšuje situacijo (koliko jo olajšuje je odvisno od količine ogledov/članov). Sama strategija pristopa k podjetjem je še v "fazi razvoja", namreč moram temeljito premisliti, kako sploh dobiti kak odgovor, kaj šele sestanek, da slučajno ne govorimo o sredstvih. Možnost bo najbrž samo ena, če gre vse po sreči. Zaenkrat še nabiram člane in oglede, dokler ne bo stvar zrela za naprej, za vašo podporo sem pa vam izredno hvaležen.
Linki:
Trenutno imam za naslednje leto v vidu 3 možne grobe scenarije za izpeljavo naslednjega leta. Tekmovati nameravam ponovno v Trivenetu z razliko, da bi letos napredoval v Top Class. V tej kategoriji vozijo naprimer Elia Sammartin, ki je Svetovno prvenstvo zaključil na 10. mestu in Fabrizio Bartolini, drugouvrščeni na Evropskem prvenstvu. Skratka konkurenca je ostra.
1. Scenarij: All in
Ta je najslajši in najmanj verjeten scenarij. V poštev pride, če dobim željena sredstva in lahko sezono izpeljem tako kot "se spodobi". Kupiti bi bilo potrebno novejši in boljši motocikel, saj sem se s trenutnim že letos pošteno namatral za dosego rezultatov.
Če bi si kupil kros motor in nanj naložil vse potrebne dele bi zapravil malo morje cvenka (kakšnih 20.000€) in na koncu bi moral še vse uskladiti in nastaviti, na koncu leta pa bi še izgubil polovico vrednosti. Dosti bolj se splača kupiti že narejenega supermota. Japonca letnika 2010 z vsem, kar bi si dirkač pod svetovnim nivojem želel, se da dobiti za okoli 8.000-10.000€ v Italiji in konec leta ne izgubi bistveno na vrednosti. Vzdrževanje je pa dražje, saj so sami rezervni kosi dražji, pa motor rabi bolj pogoste servise (vsakih 20-25 ur vožnje).
Za kros trening bi bilo potrebno tudi kupiti kros motor, v 250ccm rangu je čisto dovolj. Tukaj osebno ne bi veliko kompliciral pri letniku ali opremi, ker krosa itak ne znam grozno dobro voziti. Je pa kroslo treba imet, ker je offroad ponavadi mesto, kjer se zgublja največ na času.
Treningi bi bili vsaj 1x tedensko, poleti s krosom tudi večkrat. Za vsako dirko bi bile nove pnevmatike, ki bi jih potem še ponucal do konca na treningih.
Taka sezona bi mi prinesla okoli 8.000€ stroškov, brez nakupa kros motorja.
2. Scenarij: Rent-a-moped
Ta je vmesni scenarij, ki je sicer še precej nejasen. V poštev pride, če mi uspe nabrati nekaj sredstev, vendar niti blizu za izvedbo prvega scenarija. Slišal sem o ekipah, ki ponujajo možnost najema motorja (za dirke, za treninge, za celo leto). Tako mi ne bi bilo treba kupiti ali vzdrževati motorja, bi pa seveda dosti manj treniral, ker bi strošek na posamezen trening bil višji. Konkretnih cen ne vem še zagotovo, sem pa slišal od drugih, da se običajno plača okoli 500€ na dirko (sobotni trening in nedeljska dirka + mehanik, ki ti pomaga). To je seveda brez štartnine, pnevmatik ali goriva.
Tak sistem bi bil morda tudi zelo praktičen za začetnike. V najem bi se lahko dajalo nekaj običajno opremljenih supermoto motorjev, ki bi jih lahko najemali za dirke in/ali za treninge v razredu amater. To bi morda v ta šport spravilo tiste, ki bi radi vstopili pa ne vejo kako ali tiste, ki si nakupa motocikla samo za na progo ne morejo/nočejo privoščiti.
3. Scenarij: Unpimp my Honda
Tale je najbolj verjeten scenarij, in sicer da pipa ostane zaprta. V tem primeru dirkarija odpade, ker ne bi imel dovolj sredstev za izpeljavo celotne sezone, "rekreativna" vožnja pa lahko še vedno ostane ob določenih pogojih. Prodal bi tiste dražje kose na moji Hondi (zavora na dvojni disk, nastavljivi križi, kolesa brez zračnic, Akrapovič, anti-hopping sklopka) in jih nadomestil s cenejšimi, tako da bi lahko tisti ostali denar porabil za sprotne stroške.
Hodil bi na treninge s kolegi in si tako delil potne stroške, pot v Jesolo in nazaj bi me naprimer stala okroglih 20€, uporabljal bi slabe pnevmatike in porabljal bi jih bolj ali manj do platna. Če me štoparica ne preganja ni potrebno imeti dobrih, ker se zabavam lahko tudi s slabimi (ubistvu skoraj bolj kot z dobrimi). Še po zadnji bi se lahko cel dan igral brez slabe vesti, bi se vsaj končno naučil. Mogoče bi ta varianta bila celo bolj zabavna od zgornjih dveh.
Sicer za referenco, povprečnega kros japonca se dobi za kakšnih 2500€, nanj se naloži še kakih 900€ rabljenih kosov (zavora, kolesa, predelava amortizerjev) in to je vse, kar večina ljudi potrebuje. Je pa v Sloveniji bolj problematično kam s supermotom (trenutno Krško, Vrtojba, včasih Logatec, enkrat kmalu še Koper).
No, takle mamo trenutno, ko se bo vse skupaj kam premaknilo ali ko se spomnem kake pametne teme (predlogi in želje dobrodošli) se ponovno oglasim.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja