Blog > Marko Ukota -

Supermoto: težje kot na TV

Supermoto: težje kot  na TV

Eno od najbolj pogostih vprašanj, ki so mi glede supermota postavljene je "koliko je končna hitrost". Če nisem pri volji odvrnem kar "250km/h najmanj", v nasprotnem primeru pa razložim, da verjetno prileze do 200 pa morda še kaj več, vendar na veliki večini prog take hitrosti ne doživimo. Med najmanj dobrodošlimi odgovori je pa ta, da ima njegov prijatelj Cagivo Mito, ki gre več.
Pogosto se supermoto smatra tudi kot šport za tiste, ki jim z drugimi motocikli ni uspevalo. Odločil sem se, da bom predstavil nekaj argumentov, zakaj supermoto je spektakularen šport, ki si zasluži spoštovanje.

FACEBOOK

Najprej končna hitrost, ta me namreč najbolj žuli. Kot je že stric Einstein povedal je hitrost relativna. On je imel sicer druge situacije v mislih, vendar bom kar ukradel njegove besede in rekel, da je podpiral Supermoto. Kakorkoli že, čisto domače povedano, ker se mi tokrat ne ljubi komplicirati (ta dan si označite v koledarju): Vsak zna peljati 200km/h po avtocesti, malokdo pa zmore pri 140km/h prileteti napočez v ovinek. Osebno imam celo raje hitrejše ovinke, ker je motor po navadi stabilnejši. Seveda so z večjo hitrostjo načeloma večje posledice, vendar je to spet odvisno večinoma od proge oz. izletnih con. Ponovno po domače: dosti lepše je pri 140km/h oddrset po trati kot pri 60km/h prileteti v drevo.

Drugi argument je elektronika (abs, tc, esp, itd.). V supermotu je v skoraj vseh primerih namreč neobstoječa. Z ABS-om si seveda izkušen voznik popolnoma nič ne pomaga, je pa sistem proti zdrsu (ang. traction controll) ob pospeševanju zelo uporabna zadeva. V našem športu še na svetovnem prvenstvu večina tega nima, kaj šele kje drugje.

Za primerjavo: MotoGPjeva elektronika premore traction controll, anti-wheelie (preprečuje, da se motor dvigne na zadnjo), launch controll (program za štart) in menda celo engine breaking controll (uravnava zaviranje agregata ob vstopu v ovinek, da voznik lažje kontrolira zadnji konec). Na vrhu vsega tega je še GPS, s katerim lahko vse te sisteme prilagodijo vsakemu metru proge posebej.

Edwards, ki je za 2012 prestopil na novinca BMW pravi, da sta vzmetenje in moč že zadovoljiva, vendar vozi komaj na 60% svoje hitrosti, ker ostalih 40% predstavlja elektronika, ki še ni na nivoju. Vodilne znamke so vanjo zmetale že stotine milijonov in brez nje bi MotoGP izgledal bistveno drugače. Naj ne bo pomote: voznike izjemno spoštujem, saj so brez dvoma najboljši na svetu, samo vedite, da tisti »Melandri style« drifti ne rastejo na zelniku. Sicer, po mojem skromnem mnenju bi morali čim več teh sistemov prepovedati, čene naj za Hondo kar ASIMO dirka.

Ko se supermotaš srečno prebije skozi asfaltni del brez elektronike, ga čakata še zemlja in skoki. Vse seveda z gladkimi pnevmatikami. Sicer so te le vrh ledene gore, prednja zavora je na dirkalnikih običajno zelo močna in agresivna, v kombinaciji z gladko gumo jo samo grdo pogledamo in že žvečimo zemljo. Tudi vzmetenje je trše, kar dodatno zakomplicira nalogo (sicer imajo dražja vzmetenja to zelo dobro rešeno).

Tisti, ki še niso zares skočili mnogokrat mislijo, da je motor v zraku avtomatsko pod kontrolo, vendar je to daleč od resnice, lahko se vrti kakor mu paše. Voznik mora znati pravilno odskočiti in v zraku manipulirati motor, slednje je dosti težje kot zgleda, ko gledamo motokros na TV. Gladka guma lahko na odskoku zdrsne in spravi motor v zrak postrani, to se pa pogosto konča z zlomi. Gladka guma tudi slabše tolerira optimistične pristanke.

Zgoraj omenjeni kompromisi se poznajo tudi na asfaltu. Vzmetenje mora imeti večji hod, okvir in nihajka morata biti manj toga, obstoj aerodinamike bolj ali manj ignoriramo. Ta na žalost kljub temu obstaja, zato lahko dirkalnik ob zelo visokih hitrostih na ravnini postane nestabilen, ker se prednji konec razbremeni (zaradi visokega centra aerodin. pritiska). Cestni motorji imajo zato prednji del oblikovan tako, da ga zrak potiska dol, SM pa seveda ne. Posledica tega je včasih ta, da krmilo začne vijugati. Tudi ta pojav moramo enostavno ignorirati in si reči, da se bo že samo rešilo.

Če se vam je dejansko dalo vse prebrat, bi vam moralo biti jasno, da supermoto ni mačji kašelj, je prava pljučnica. Vendar vsi tej izzivi so tisto, kar naredi ta šport tako izjemno zanimiv in unikaten, prepleten je z vsem, kar v dvokolesnem dirkanju obstaja.

Izumila ga je Ameriška TV oddaja v 70ih, da bi med znanimi cestakarji in krosisti našla skupno najboljšega. Supermoto prvak mora biti mojster vseh veščin. Osebno se mi zdi neverjetno, da lahko uživam v hitrosti in nagibih na asfaltu, frčanju po zraku na skokih in driftanju po umazanih ovinkih, vse to vsak krog znova. Kot registriran motor ne vidim boljšega za mesto in okolico, saj se z njim lahko počne dobesedno karkoli in gre kamorkoli. Dejmo čim prej ugotoviti, da je supermoto izredno spektakularen in vsestranski ter si zasluži dosti več pozornosti kot jo ima v teh časih. Govorite o njem, glejte ga na youtubu, spremljajte ga, uporabljajte ga, pustite se zapeljati in ne bo vam žal.



Komentiraj:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri