Cel dan v ilegali, pa niti ene slabe izkušnje s tistimi, ki bi jih moje početje utegnilo motiti. Nasprotno!
Šofiral sem novo 450-kubično Husqvarno po lepem makadamu, ko ugledam Škodo Favorit, zraven pa strica v gozdarski opravi. Takole na palec bi rekel, da za zajtrk poje pol ducata jajc, ocvrtih na zaski in popije zraven golido mleka. Ob sebi je imel orodje enake znamke kot moja ropotulja in ker njegova obrazna mimika ni kazala kakšne hude agresije, zraven ustavim, ugasnem motor in pozdravim.
- Bohdej!
- Br dan.
- Se tule naprej pride do Xxxxxxxx (kaj pa vas briga, kje se vozim)?
- Se, se, ampak glih drva dol pele, boš mogu mau počakat.
- Aha, bom pa obrnil.
- Če bi rad do Xxxxxx, dol pri senožet'h zavij v breh, boš vidu, lepa vlaka je. Veš, sej drgač me ne mot, če se vozte, sam kanale mi mimgrede uničte. Jst skoplem kanale, da voda ne ferderba ceste, vi pa use zrijete . .
- To mate pa prav, ampak sej pazim, zdaj bom pa še bolj.
- . . sej na dol še ni problema, ampak če greš pa s pouhnmu gasam u breh, se pa škoda dela.
- Hvala, bom povedal še komu, da je to treba merkat.
- No, boš vidu, tmle dol zavij desno, pa boš glih tko gor pršu.
Se pozdraviva in odpeljem tja, odkoder sem prišel. Razumem jih, gozdarje in kmete. Saj poznate, tiste prečne kanale na strmih makadamskih cestah in poteh. Včasih so narejeni tako, da se da prav fino čez skočit, če naviješ gas in malo skomprimiraš vzmetenje pred skokom . . Ampak gre tudi s pol plina lepo čez, kanal ostane cel, gozdarji zadovoljni in odnosi do endurašev mogoče malček manj zaostreni, kot bi lahko bili. Se razumemo?
Še en zanimiv dogodek, kakšno uro kasneje. Spet naletim na dva tovrnjaka, ki sta nakladala les. Prostora je bilo ravno za enega človeka, da bi šel mimo peš, ampak nisem hotel težit in sem začel obračat, itak terena nisem poznal in mi je bilo vseeno, če uberem drugo smer. Pa me opazi upravljalec dvigala, pomaha naj počakam in s tistimi velikimi kleščami premakne kakih 5 debel, da naredi prostor. Zapeljem mimo, dvignem roko v pozdrav - hej, so pa face, ti gozdarji.
Mi je pa v hosti prišlo na misel, da bi rad imel tišji izpuh. Stric Akrapovič, a misliš, da bi šlo? Bom prebolel kakšnega konja v mašini manj, samo, da me ne bodo slišali kilometre daleč, ko bom do konca odprl plin. Športni štiritaktniki znajo biti kar moteče glasni . .
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja