Primerjalni test: Honda Goldwing in CAN-AM Spyder ST-S Roadster

V najbolj vročih dneh letošnjega poletja je Peter, urednik motociklizma pri naši reviji, pripravil nekoliko nenavaden primerjalni test med luksuznim potovalnim motociklom in zmogljivim trikolesnikom. Honda Goldwing že skoraj 40 let kroji standarde v segmentu motociklov, kjer je govor o udobju in prestižu. Can-Am Spyder ST-S Roadster pa je ena od novejših različic trikolesnika, ki mu nihče ne pripisuje izjemnih voznih užitkov, čeprav najde številne kupce. Sploh tam, kjer je bistvo prevoznega sredstva to, da močno izstopa.

Iskanje lastnosti, ki so skupne obema, ne vzame veliko časa. Oba izstopata, oba sta prostorna, imata podobno ceno in verjetno nista dolgo načrtovan nakup. Kdor zmore, pač kupi. Razumeti odločitev kupca Honde ni težko. Goldwing preprosto izpolni vsako potrebo motorista in njegove boljše polovice. Udobja, prestiža, opreme, varnosti, zanesljivosti, uglajenosti, imidža in privabljanja pogledov je na tej križarki za zvrhano mero. Res je, da to ni edini tovrstni motocikel, a ljubitelji Goldwingov so se že davno nazaj povezali v nekakšno sekto. Sekto uspešnežev in uživačev. Ne trdim, da bi jo, če bi si to lahko privoščili, kupili vsi motoristi, a vsaj dobra polovica bi si jih tak motocikel želela imeti. Sploh ne iz potrebe, ampak tako, za vsak primer.

Ljubiteljev in tistih, ki si želijo Can-Am Spyderja, je veliko manj. Po prvem vtisu vožnje sem sprva tudi sam ostal brez argumentov, ki bi me prepričali, da Spyderja ne bi preprosto preskočil. V izvedbi ST-S Roadster je neprimerno bolj zabaven in zmogljiv, kot je bil tisti, ki sem ga prvič preizkusil pred petimi leti. Varnostna pomagala se vmešajo veliko kasneje, pospeševanje je veliko bolj izrazito, v ovinkih pa je tudi zato veliko hitrejši in potrebno je precej močnega držanja in odločnega prestavljanja telesa, da se ne skotališ v jarek. Vseeno pa bi si glede na v osnovi večjo stopnjo varnosti želel, da bi lahko na izhodu iz ovinka v asfalt zarisal daljšo črto ali vsaj malo oddrsel skozi ovinek. Če bi Roadster zmogel še tako prepričati srce, da bi nekoliko hitreje poganjalo kri v telo, bi si ga gotovo želel. Ne kot nadomestek za motocikel, preprosto kot rekvizit za zabavo.

Pravi smisel za nakup Spyderja mi je pokazal šele oče. Že dolgo se po dveh kolesih vozi največ z mopedom ali Vespo, za motocikle mu ni več mar. Ko mu zaupam svoje dileme, pove povsem preprosto: v njegovih časih so tisti, ki so v naših krajih želeli izstopati z nevsakdanjim vozilom, kupili Buggyja ali pa sami izdelali pogojno vozen tricikel z motorjem VW. Ni šlo za zmogljivosti, vozne lastnosti ali osvajanje dam, šlo je za zabavo. Danes imajo na voljo z najnovejšo tehniko nabit trikolesnik. In malo morje maloserijskih avtomobilov.

In tako je vsak kilometer s Spyderjem postajal zabavnejši. Ljudje ga opazijo, veliko sprašujejo, a načelno te pustijo pri miru.

Zgodba je pri Hondi precej drugačna. Sprva sta veselje in užitek nepopisna, po nekaj dneh ostane le užitek. Veselje namreč izpijejo ljudje, ki preveč sprašujejo. In dame, ki težijo, da bi se rade peljale. Stare in mlade. Saj jih razumem, Goldwing je privlačen in karizmatičen motocikel. In zahteva veliko pozornosti in skrbi, saj se ljudje temu, da ga otipavajo in jahajo, skoraj ne morejo upreti. Mene to moti.

Za odhod na morje sem tisti konec tedna izbral Hondo. Ni mi žal, ta motocikel je ustvarjen za tovrstne izlete. A kljub vsemu udobju, ki ga ponujata Goldwing in Roadster, si za toliko denarja lahko kupite zelo spodoben nov motocikel in zelo spodoben rabljen kabriolet. Naj bo dama še tako vzdržljiva, zelo rada bo priznala, da med vožnjo z motociklom v tesno zapeti obleki pri 40 stopinjah ni prav veliko romantike.

Besedilo: Matjaž Tomažič, foto: Saša Kapetanovič