NTX je bil prvi potovalni enduro z rdečim orlom v znački, oblečen v plastični oklep. Izdelovali so ga v različicah s 350, 650 in 750 kubičnim agregatom v osemdesetih in devetdesetih letih in takrat je bil verjetno to spodobno čeden stroj, kar z današnjimi očmi težko trdimo (poiščite fotografije na spletu, če ne verjamete).

Letos je kratica NTX, ki pravzaprav ne pomeni ničesar, oživljena, a ne z novim motociklom, ampak le z nadgradnjo dobro znanega Stelvia 1200. Špricnili so ga v manj kričečo in bolj resno barvno kombinacijo in opremili s kupom dodatkov, ki bi utegnili priti prav popotniško naravnanim motoristom. Serijsko je opremljen z aluminijasto zaščito karterja in jekleno zaščito motorja, ščitniki rok, dodatnimi meglenkami, dvostopenjsko nastavljivim sedežem, stranskima kovčkoma ter seveda nosilci za njih ter protiblokirnim zavornim sistemom. Zadnje platišče po novem v širino meri 4,25 palca (prej 5,5), zato ga lahko obujete v prave terenske gume.

Agregat, legendarni Gucijev dvovaljnik V-zasnove, zaradi spremenjene glave, večje prostornine komore zračnega filtra ter drugačne nastavitve elektronike doseže 3 Nm več pri 600 vrtljajih manj (113 Nm pri 5.800/min), kar se je na ovinkastih gorskih cestah izkazalo kot dobrodošla izboljšava. Za lagodno vožnjo z uporabo sklopke ter menjalnika lahko resnično lenarite, pri športnejših ambicijah (skupini 'plastičarjev' verjetno ni bilo jasno, kam se nam na teh 'kravah' tako mudi) pa ga je treba zavrteti čez 5.000 vrtljajev, da izpreže tistih 105 'konjev', katere sodeč po primerjavi tehničnih podatkov z lanskim, običajnim Stelviom, doseže pri 250 vrtljajih manj. Ceno so v primerjavi z osnovno izvedbo dvignili za tisočaka, kar glede na dobljeno opremo ni veliko – samo kovčki in nosilci za njih stanejo toliko!

 

Test Aprilie Mana 850 GT si boste lahko prečitali že v prihodnji številki Avtomagazina 2. julija, pa vseeno na kratko: dobila je masko (a je vam všeč?) in ABS, ki je pri različici GT nameščen serijsko. Pogonski sklop ostaja nespremenjen, prenos moči iz dvovaljnika torej lahko do zadnjega kolesa prenašate brezstopenjsko (kot na skuterju) ali pa prek sedmih 'virtualnih' prestav s pretikanjem klasičnega vzvoda na levi strani ali z gumbi +/- na levi strani krmila. Če vam je prostor pred vašim trebuhom premalo (požre čelado!), si lahko potovalno naravnano Mano nadgradite še s trdimi kovčki. Cena GT različice je evro manj od desetih tisočakov.

 

Shiverju GT se po drugi strani veliko bolj podajo kovčki v mehki izvedbi, torej iz tkanine in ne iz plastike. Agresiven slečeni Shiver je z masko ostal vsaj tako lep kot osnovna izvedba, postal pa je udobnejši in tako prijetnejši za turistične namene. 750-kubični dvovaljnik je enak, živahen in odziven, zato je Shiver GT prava izbira za živahno, lahko tudi športno nastrojene motoriste. ABS lahko izberete s seznama dodatne opreme, stal pa vas bo 600 evrov. Osnovna različica stane 8.799 evrov.

Dolomiti? Kje pa je to?

Štart našega 130-kilometrskega kroga je bilo Cortina d'Ampezzo, iz Ljubljane 273 kilometrov oddaljeno turistično mesto, če jo udarimo mimo Jesenic, Rateč, Tolmezza in Sappade. Z zemljevidom ali GPS-om v roki ni težko najti, če pa doma ošvrknete Googlov zemljevid in potem sledite oznakam ob cesti, boste pa ravno tako našli.

Iz Cortine smo krenili proti jugozahodu čez prelaz Giau (Passo Giau), potem pod Marmolado, kjer cesto obkrožajo čez tri tisočake visoke gore, mimo mesteca Alba di Canzei, zatem pa proti severu do Passo Sella in nazaj proti vzhodu čez še en 'paso', imenovan Falzarego. Toplo priporočamo!

Matevž Hribar
foto: Moto Guzzi, Aprilia