Poznate občutek, ko ne znate natanko razložiti, zakaj, le veste, da vam nekaj 'sede'?
Tekst: Matevž Hribar, foto: Bridgestone, Matevž Hribar
To verjetno motoristi-bralci Avto magazina veste: zelenih japonskih strojev nimamo možnosti preizkušati prav pogosto, saj smo glede testnih motociklov odvisni od dobre volje prodajalcev in priložnosti, kot je bila tale na preizkušanju Bridgestonovih gum na Portugalskem. In ker vas želimo čim bolj celovito seznanjati z dogajanjem na motosceni, smo zapisali vtise 15-minutnega druženja z novo Desetko.
Novi model Kawasakija ZX-10R, imenovanega tudi Ninja ali pogovorno Desetka, je bil predstavljen lani. Da je motocikel nov, je na prvi pogled več kot očitno, saj so pri oblikovanju storili krepak korak naprej (ali vstran?). Spredaj je brutalno špičast, oster in napadalen, bočne linije so (tudi zaradi odsotnosti kričečih grafik) čiste in manj agresivne, del za voznikovim sedežem z integriranimi smerniki pa je nenavadno miniaturen in bolj zaobljene oblike. Hja. Subjektivno oceno videza prepuščamo vam, nedvomno pa ima tale Kawič močan, prepoznaven nastop. Strupen. Desetke (ali pa prej Devetke) so od nekdaj veljale za strupene, in ko izvemo podatek o največji moči, ki jo zmore motor, o njegovi brutalnosti ne podvomimo. Res?
Občutek iz prve roke pravi, pa naj se ob številki 200 ('konjev') sliši še tako neverjetno, da zelena zver ni neobvladljivo brutalna. Kako to? Prvič zato, ker se na motociklu zelo kulturno sedi. No, seveda je to superbajk, in ne limuzina s klimo, a s 181 centimetri višine obdarjen človek se na njem počuti dobro, dirkaško sproščeno.
Hočem reči, da položaj za krmilom ni utesnjen. Nadalje preseneti, da motor ob dodajanju plina v zavoju reagira mirno in zelo spodobno vleče iz srednjega območja vrtljajev in vse do najvišjih motornih vrtljajev ne preseneti z nenadnim strmim vzponom krivulje moči. Po občutku trdimo, da je nekoliko brutalnejši od Honde (seveda, saj je tudi močnejši) in za odtenek prijaznejši od BMW-ja. In še tretja stvar, ki je pustila zelo dober vtis: S-KTRC (Sport Kawasaki TRaction Control).
Ta učinkuje hitrejše in manj občutno kot KTRC (ki ga najdemo na bolj turističnih Kawasakijih), saj (odvisno od izbranega programa) dopušča nekaj malega drsenja zadnjega kolesa. Kako 've', koliko lahko? Fiju, zapletena elektronska pamet na vsakih pet milisekund primerja hitrosti sprednjega in zadnjega kolesa (prek senzorjev ABS) in zapisuje spremembe (delte!) motornih vrtljajev, zasuka ročice za plin, zdrsa in pospeška.
Ker sem se s Kawo imel priložnost družiti samo 15 minut, sem preizkusil le najmočnejši program moči ter program protizdrsnega sistema, ki dopušča največ drsenja. Zadeva za amaterskega cestnohitrostnega dirkača deluje odlično, saj še nikoli nisem s tako zanesljivostjo in užitkom pospeševal iz zavojev.
Zavore niso kazale znakov utrujenosti. Vzmetenje (spredaj ima vilice z batom večjega premera – 'big piston fork') se je med zaviranjem in pospeševanjem, tudi čez dolgo luknjo pred ciljno ravnino, vedlo izredno mirno. Menjalnik? Ne spomnim se, da bi me karkoli motilo. Za čuda celo s popolnoma digitalnimi merilniki (izbirate lahko med standardnim in dirkaškim načinom prikaza) nisem imel težav s hitrim prebiranjem informacij.
Heh, celo indikator varčne vožnje ima, ki posveti, ko je ročica plina obrnjena manj kot 30 odstotkov, vrtljaji ne presežejo številke 6.000 in hitrost ni večja od 160 km/h. Na stezi torej ne bo svetil, za cesto pa je takle motorinček manj priporočljiva stvar. Čeprav poznamo nekoga, ki ga je nabavil s povišanim krmilom. Tudi prav.
Ne čudimo se, da Desetka dosega odlične rezultate na primerjalnih testih 1.000-kubičnih športnikov. Po občutku ocenjujemo, da trenutno spada med najboljše.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja