KTM je v svetu številka ena, ko govorimo o terenskem motociklizmu, in logično je, da bodo naredili vse, da bo tako ostalo. Zato so naredili tudi električni Freeride E, ki ima pravzaprav pionirsko vlogo in motocikle z neslišnim delovanjem vrača v urbana središča in visoko v gore.
Sama zgodba ima sicer že nekoliko dolgo brado, saj so projekt zagnali že leta 2007, ko so malemu podjetju, ki se je ukvarjalo z razvojem elektromotorjev, dodelili nalogo, da na osnovi enduro modela EXC 250 naredi električno gnani terenski motocikel. Prototipa v resnici niso nikoli zares skrivali, še več, v zadnjih dveh letih je lahko izbrana druščina dirkačev z njimi tekmovala na ekshibicijskih dirkah in nekako pripravljala javnost na to, da je elektrika stvar sedanjosti, in ne neka fikcija v glavah zmešanih znanstvenikov.
Kdor se je v poletnem času mudil v mondenih smučarskih središčih v Avstriji ali v Nemčiji, pa je lahko že preizkusil predserijske modele v posebnih KTM-ovih parkih za freeride. Takšne parke, ki so neke vrste mini motokros steze, najdete tudi na Finskem, v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Ne sprašujte me, zakaj tega ni, denimo, v Kranjski Gori, kajti izgovorov, da je to okolju neprijazna dejavnost, zdaj ni. Ni hrupa in ni izpustov plinov, ki nastanejo z notranjim izgorevanjem.
Ob prvem stiku s testnim Freeride E-XC, torej v enduro izvedbi, je bilo namreč prav hecno – sliši se samo pogon (zobniški prenos in verižni prenos), pa še to s sramežljivim zzzz, zzzzz, zzzz, zzzz, medtem ko pospešuješ. Med vožnjo se lahko normalno pogovarjaš s kolegom na drugem KTM-u Freeride E ali vljudno pozdravljaš planince in kolesarje.
Kar mi je še posebno všeč, je tudi dejstvo, da se lahko z enduro izvedbo, ki je homologirana kot 125-kubični motocikel z 11 kilovati, najstnik, ki je ravno opravil vozniški izpit A-kategorije, z njim odpelje v srednjo šolo oziroma gimnazijo, popoldne pa po napornem učenju skupaj s 'fotrom' odpeljeta nekaj krogov na stezi, ki sta si jo zgradila na vrtu ali kje na priljubljeni gorskokolesarski lokaciji. Za ljubitelje asfalta bo razveseljiva tudi novica, da kmalu prihaja še supermoto različica z gumami za boljši oprijem in večjim kolutom za boljše zaviranje. Hmm, dvoranski supermoto sredi zime, fino, fino ...
Prvo vprašanje pa je seveda, kako uporaben je KTM Freeride E v resnici, koliko zdrži baterija? Iz osebne izkušnje lahko zapišemo, da uro in 45 minut ne pretirano zahtevne enduro vožnje. Naj bom natančnejši: enduro pot se je začela v mestu, nadaljevala na makadamu, nato po gozdnih cestah in stezah vodila do reke, kjer smo se po vožnji čez bistro vodo napotili še na smučišče, čudovite gorske steze ter za veliki finale še napolnili z adrenalinom med spustom po spustaški stezi za kolesa. Ni bilo slabo, pravzaprav je bilo odlično in nad pričakovanji.
Mimogrede, vsem, ki imajo radi ekstremne izzive, lahko zaupamo, da greste z njim lahko tudi pod vodo, saj motor ne potrebuje zraka za delovanje. Na posebni stezi, ki je bila še najbolj podobna enduro kros testu, in pri malodane ves čas do konca priviti ročici plina pa smo preizkusili še izvedbo SX (motokros). Motocikel je enak kot tisti za enduro, razlika je le ta, da nima svetlobne opreme.
Za ves čas tiščanja na polno je življenjskega soka v bateriji za okrogle pol ure, nato sledi polnjenje, ki traja dobro uro in zgodba se lahko ponovi. Vzmetenje je kakovostno, prispevali so ga pri sestrskem podjetju WP in je enako kot pri drugih dveh modelih v družini Freeride (Freeride-R 250 in Freeride 350). Okvir je enak kot pri preostalih dveh modelih Freeride, torej kombinacija jeklenih cevi, kovanih aluminijevih kosov in močnega plastičnega podpornega okvirja za sedež in zadnji blatnik.
Zavore sicer niso tako zmogljive kot pri motokros ali enduro modelih, a vseeno niso slabe. So povsem kos nalogi. Ne nazadnje naj bi bili prav motocikli iz družine Freeride bolj namenjeni zabavi kot resnemu tekmovanju, pa čeprav je vseeno začutiti filozofijo 'ready to race' (pripravljen za dirko).
S Freeride E se lahko spleza v strme klance, skoči precej daleč in visoko ter, kot nam je pokazal ekstremni enduro voznik Andy Lettenbichler, tudi prepleza kakšno skalo kot s trial motociklom. Med samo vožnjo me je poleg takojšnjega navora in polne moči navdušilo še nekaj: Freeride E je odličen učni pripomoček za vse, ki se s terenskim motociklizmom šele spoznavajo, močno pa pomaga tudi pri piljenju znanja bolj izkušenemu vozniku. Zarezati v kanal, ki nastane v ovinku, je prava poezija. Zaradi odlične lahkotnosti in okretnosti se v hipu potopi v ovinek, nato pa ob nekoliko priviti ročici plina in z nadzorom zadnje zavore, ki je na krmilu (kot pri skuterjih), globoko nagnjen pospešiš iz zavoja. Po dobrih 20 minutah takšne vožnje si prijetno utrujen, predvsem pa veliko bolj nasmejan, kot če bi se eno uro potil v zatohlem fitnesu.
Ob misli, da si lahko sam doma na vrtu naredim mini motokros stezo ali endurokros poligon, me naravnost navdušuje. Hrupa ni, zato ni pritoževanja sosedov ali okoljevarstvenikov, bingo! Trenutno največji razvojni potencial sta prav srce, ki je neprodušno zaprt, ozek in majhen elektromotor brez ščetk, ki zmore največjo moč 16 kilovatov in 42 njutonmetrov navora od 0 vrtljajev naprej, in seveda Samsungova baterija s 350 celicami in zmogljivostjo 2,6 kilovatne ure. Ta je tudi daleč najdražji sestavni del motocikla, cena naj bi bila okoli 3000 evrov in je tudi področje, ki ga pri KTM-u trenutno najbolj vztrajno razvijajo, da še izboljšajo ceno in avtonomijo baterije.
KTM ponuja tri leta garancije za baterijo, svojo polno zmogljivost pa ohrani, tudi ko jo napolnite 700-krat. To pa je kar nekaj voženj, pravzaprav bi morali biti kar profesionalec, ki veliko trenira, če bi želeli porabiti vsa ta polnjenja. Ob tem, da je cena polnjenja smešno nizka in da motocikel skoraj nima stroškov vzdrževanja, če ga primerjamo z običajnim enduro motociklom z motorjem na notranje zgorevanje. Na primer: v menjalnik gre 155 mililitrov olja, ki ga je treba zamenjati na 50 ur, in to je to, drugih stroškov ni.
besedilo: Peter Kavčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja