Vozili smo -

Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III

Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III

Nisem čoperist. Če že pride kak kroma poln na test, se že nekako vživim in uživam v počasnem drsenju skozi čas, a se tudi preveč ne branim, ko ključe prevzame sodelavec ali ko ga vrnemo zastopniku. Ampak tole!

  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
  • Vozili smo: Triumph Rocket Roadster III
« nazaj naprej »

8 fotografij

Dvatisočtristo 'kubikov'

Pred dobro uro na redakcijskem sestanku na vprašanje, o čem pa bomo tokrat klobasali motoristi, izrečem ime tegale Triumpha. »Dva tisoč tristo?!« Ja, 2.300. »Pa to je več kot večina testnih avtomobilov. Koliko valjev, tri? To je več kot 760 'kubikov' na valj!«

Žvižga in tuli

Ja, ni od muh, tale Anglež. Kar naenkrat vse drugo, za kar ste menili, da deluje impozantno, zbledi. Kak Harley, na primer, čeprav ima liter in pol v dveh valjih. Še enkrat – Rocket ima 2,3-litrski motor. In to v treh valjih, postavljenih pokončno drug zraven drugega v liniji smeri vožnje. Če bi ga postavili prečno, tako kot pri drugih trivaljnih Triumphih, bi bil motocikel pač preširok.

Zato se motocikel ob dodajanju plina v prostem teku nagiba v desno kot kak avtomobilski V8, ob tem pa skozi par cevi v svet izpušča čoperskemu svetu neznan zvok. Namesto značilnega bobnenja V-dvovaljnikov Rocket žvižga in tuli, in to sploh ne preglasno, da bi se človek v mestu počutil nadležno glasnega. Podobno kot pri manjših angleških trivaljnikih pričakujte tudi nekaj mehanskega prizvoka.

Ja, težak in velik je - kaj pa ste pričakovali?

Motocikel je velik in težak, o tem ni debate. Na mestu ga boste premikali stežka in počasi, v (čeprav položen) klanec se sploh nikar ne trudite. A ker je sedež postavljen prijazno blizu tlom in ker je krmilo na prijetni višini, je pretiran strah odveč. Bolj se bojte prvega ovinka, saj se 370-kilogramska pošast nerada nagiba. Treba ga je kar dobro poprijeti za roge in s silo nagniti, potem pa gre, in to glede na velikost samega stroja kar dobro, a vseeno se nisem mogel otresti misli, da je bolj kot Prekmurju namenjen cesti Route 66.

Seveda je moči dovolj

Trivaljnik vleče kot zmešan in je uporaben tako rekoč od prostega teka. Kaj ne, ko pa največji navor zmore že pri manj kot treh tisočakih. Baje potegne vse do 200 kilometrov na uro ... Nisem preizkusil, vem pa, da kljub vsej teži zadnjo gumo lahko hitro zasuka v prazno.

Tresljajev je malo, skoraj nič. Še eno presenečenje je menjalnik, ki sploh nima tovornjakarsko dolgih in nerodnih gibov, ampak je povsem primerljiv s tistimi na 'normalnih' motociklih. Zavore z ABS-om so dobre, prav tako vzmetenje daje občutek, da je zmožno prenašati jekleno gmoto. Dva klasična števca (vrtljaji, hitrost) premoreta celo vsak svoj digitalni zaslonček s prikazovalnikom količine goriva in trenutno izbrano prestavo. Oboje je precej majhno in slabo vidno, ampak ima ju pa le.

Z eno besedo: hud. S petimi: ampak tega bi pa imel.

bese­di­lo in foto: Matevž Hribar



Komentiraj:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri