Z več kot 100.000.000 prodanimi kosi je Honda Super Cub uradno najbolj prodajano motorno vozilo na našem planetu. Kljub temu pa je k nam prišel šele letos, v marsičem drugačen kot večina tistih, ki sestavlja to izredno prodajno številko.
Marsikdo med nami si ta najbolj množično prodajan motocikel predstavlja obtežen z vsemi člani neke azijske družine, kot potujoči kokošnjak oziroma kot kakorkoli drugačen in bizaren transportni nadomestek. Morda je res tako, nekje v tretjem svetu, a Super Cub, ki je na voljo pri nas, je vendarle nekoliko drugačen.
Kombinacija svetle in temno modre barve izhaja že iz prvih generacij modela in nikakor ni naključje. Predstavlja morje, nebo in vse, kar je vmes, torej področja, ki si jih je Honda vedno želela osvojiti. Rdeč sedež je tam le za kontrast. V primerjavi s tistimi modeli, ki so za pol nižjo ceno na voljo na drugih celinah, so tu še obilica kromiranih dodatkov, digitalni zaslon s prikazovalnikom izbrane prestave, brezkontaktni ključ, ABS, lita platišča, LED-razsvetljava in seveda tudi celoten motor. Tega si Super Cub deli z modeloma MSX in Monkey, torej spada v kategorijo 'pod dva litra'. Govorim seveda o porabi. V nekaj dneh precej intenzivnega skakanja po mestu in skupno vsaj enem celem krogu po ljubljanski obvoznici, sem porabil za 3,58 evra goriva. Zastonj, vam pravim.
Čeprav takrat, ko govorimo o voznih lastnostih, zmogljivostih, vzmetenju in drugih komponentah, pri Hondi Super Cub ne moremo govoriti o presežkih, pa mi je po tednu dni druženja s tem motociklom postalo jasno, da tako velike prodajne številke sploh niso presenečenje. Ob zavedanju, da so avtocestni zmogljivostni boji vnaprej izgubljeni ter da je bistvo tega motocikla prevoz do cilja, bo na njem užival vsak motorist. Enostaven menjalnik bo všeč začetnikom, hkrati pa bo zabaval izkušene. Ko smo ravno pri menjalniku, centrifugalna sklopka omogoča pretikanje le z uporabo pedala, ki mu ukazujemo s prsti in peto. Naprej za višje prestave, nazaj za nižje in prosti tek. Oblika pedala sicer ni najbolj posrečena, saj je potrebno premikanje stopala, vendar se tega voznik kmalu navadi. Če ne bi šlo drugače, problem reši enostavna modifikacija v prijemu domačega 'šraufštuka'.
O tem, kako bo menjalnik prestavljal, odloča voznik. Z nežnim dotikom pedala in blagim odvzemom plina bo preskok v višjo prestavo nežen in komaj zaznaven ter seveda obratno, če boste s tehniko 'mesarili'. Prestavljanje navzdol je prijetnejše takrat, ko se motorni vrtljaji spustijo, povsem brez sunkov pa gre tudi pri višjih vrtljajih z usklajenim dodajanjem plina. Menim, da je izbira prave prestave še posebej pomembna, saj motorček v previsokih vrtljajih omaga, pri prenizkih pa je čutiti zdrsavanje sklopke. Dodaten plus, ki ga ponuja centrifugalna sklopka, pa je možnost vžiga na poriv. Pač v spomin na mladostniške dni.
Razumljivo je, da Super Cub že zaradi svoje pradavne zasnove ne zadovoljuje ravno vseh pričakovanj sodobnega mestnega skuterja, a kar se tiče motociklov iz tega prostorninskega razreda, skoraj v ničemer (razen pri končni hitrosti) ne zaostaja. Priznam, slej ko prej bi se zgodilo, da bi pogrešal kakšen uporaben predalček za drobnarije. Pa tudi sedež za sopotnico in morda stransko stojalo.
Ima pa Super Cub dve pomembni lastnosti, v katerih najverjetneje prekaša vse motocikle tega sveta. Njegova mehanika namreč daje občutek nepredstavljivo visoke kakovosti, robustnosti in trajnosti, hkrati pa vas kot časovni stroj v času vožnje pomlajuje in obuja najlepše spomine. Motocikel, ki prinaša srečo in veselje.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol