Ducati je letos kupcem ponudil kar dve povsem novi različici modela Hypermotard. Medtem ko je prva namenjena norcem, je druga namenjena – še večjim norcem.
Ni dvoma, da je Ducati Hypermotard motocikel ekstremov. Čeprav sem želel vtise s sedeža v računalnik strniti takoj po končani vožnji čez polhograjsko hribovje, sem po kratkem premisleku počakal kakšno debelo uro. Če bi pisal takoj, bi namreč zdaj brali le zaporedje ahov, ufov in jojev.
Počasi sem že začel dobivati občutek, da so novi Ducatiji postali preveč 'polikani', da bi mi bili še vedno zares všeč, a je ravno ta Hypermotard znova potrdil, da se pri tej znamki k sreči še vedno pravzaprav vse dogaja okrog motorja. Okej, Hypermotardovih 114 'konjev' seveda ne predstavlja bande neukrotljivih huliganov, ampak prav olikani dunajski dečki pa ti 'konji' tudi niso.
Čeprav motor po novem nosi novo oznako, ohranja enako delovno prostornino in podobne tehnične podatke kot predhodnik, vendar je novi Testastretta 11°, vsaj kar se tiče drobovja, precej drugačen. Po zaslugi novih batov, novih odmičnih gredi, izpušnega sistema in sklopke je za poldrugi kilogram lažji. Spremenjena oblika grl vbrizga in povečana kompresija v primerjavi s predhodnikom prinašata dodatne štiri 'konje' in nekoliko ugodnejšo krivuljo navora. Sicer se ne bi branil dodatnih 20 ali 25 'konjev', ampak če pri Ducatiju slučajno razmišljajo o tem, da bi izdelali Hypermotarda 1260, povem vnaprej – naj ga (vsaj po cestah) vozi nekdo drug.
Lahko bi sicer še pisal o spremembah, ki so opazne na skoraj vsakem sklopu novega Hypermotarda, a kot rečeno, bistvo je njegov motor. In seveda manire te cestne beštije. Ta motocikel je eden od redkih, na katerem niti za trenutek nisem pomislil na njegovo ekonomijo. V vožnji pač prevzame. Samo od tega, kako boste na ozkem in trdem sedežu razporedili težo in položaj, je odvisno, ali bo pri pospeševanju silil na zadnje kolo oziroma oddrsaval. In tudi če niste preveč vešči, bo za izdaten odmerek adrenalina, vendar še vedno na varni strani, poskrbela četica kratic, kot so ABS, DTC in DWC. Intenzivnost njihovega vmešavanja je seveda odvisna od izbrane mape motorja (Sport, Touring in Urban), poleg tovarniško prednastavljenih možnosti pa je mogoča tudi individualizacija nastavitev po lastni presoji in želji.
Kar se tiče voznih lastnosti, ni nobenih pripomb. Vrhunsko in veliko povratnih informacij, le pri grobem priganjanju se je treba navaditi, da ta motocikel zahteva akcijo, da nos tu in tam malce zaostane za pogledom voznika ter da zadnje kolo rado zareže nekoliko širšo krivuljo kot sprednje. Zabavno, stabilno, zanesljivo in, četudi se glede na napisano sliši čudno, varno.
Dva Hypermotarda sta, kot sem zapisal v uvodu, na voljo. Poleg standardnega je tu še prestižnejši SP, ki ima poleg Ohlinsovega vzmetenja drugače oblikovana trikraka Marchessinijeva kolesa, quickshifter, nekaj karbonskih dodatkov, dva kilograma manj in rezervirano barvno grafiko. In, seveda, skoraj dirkalne pnevmatike Pirelli Diablo Supercorsa.
Včasih se bistvo ne skriva v malenkostih, kot so udobje, prostornost, varčnost in prijaznost. Pravzaprav težko zatrdim, kaj je resnično bistvo Hypermotarda, saj ni ne dirkalnik ne čistokrvni supermoto. Vendar me preveva občutek, da bi se legendarni in nesmrtni 'Vasa Ključ' (oglejte si film Beograjski fantom) danes na asfalt podpisal prav z Ducatijevim Hypermotardom.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol