Retro ikona dobiva pridih sedanjosti

18. 11. 2020 | Peter Kavčič
Deli

Moto Guzzija V7 ni treba posebej predstavljati, saj gre za ikono te legendarne italijanske znamke, ki v zadnjem desetletju doživlja ponoven razcvet. Zdaj so šli še korak dlje in v povsem neo-retro slogu motocikel opremili z LED-tehnologijo. Poimenovali so ga Night Pack.

Klasičnemu videzu, ki je preprosto lep in brezčasen, se nov, nižje postavljen žaromet lepo poda. LED-razsvetljava tvori prepoznaven obroč, aluminijasto ohišje z narebrenim obodom pa jasno poskrbi za sodoben videz. Ponoči je svetilnost občutno boljša, kar je le eden od pozitivnih učinkov te novosti. A moram poudariti, da z belo svetlobo cesto dosti lepše osvetli zasenčen snop. Dolga luč bi lahko podala lepši snop svetlobe nekaj metrov pred sprednjim kolesom. Za uravnoteženost oblikovanja so tudi zadnjo luč in smerokaze opremili z LED-diodami in jo integrirali v ožji in manjši blatnik.

Srce motocikla ostaja preizkušeni, prečno postavljeni V dvovaljnik, ki prek kardanske gredi poganja zadnje kolo v svoji umirjeni maniri. Motor, ki pri 6200 vrtljajih zmore 52 'konjev', ob zagonu rahlo potrese, potem pa zamolklo zabobni. Nežen 'klank' se vsakokrat, ko pretakneš v prvo prestavo, zasliši iz menjalnika in ob počasnem popuščanju sklopke v odločnem, a vseeno umirjenem ritmu pospeši.

Športno priganjanje mu ne godi, dosti bolje se znajde, ko sproščeno, že skoraj leno pretak­neš v višjo prestavo in pustiš navoru, da naredi svoje. Z njim sem se najbolj učinkovito peljal, ko sem iz ovinka odprl plin v prestavi previsoko. Tako nekako, kot smo še nedaleč nazaj vozili avtomobile z dizelskimi motorji.

Zanesljivo, a podobno neagresivno se obnašajo tudi zavore. Če velja, da je na športnem motociklu za učinkovito ustavljanje dovolj stisk z enim prstom, je tu za hitro ustavljanje treba močno potegniti ročico z dvema. Pod zavore se je podpisal Brembo, a ne gre za izdelek s police, kjer piše Racing. Zavorni kolut je sicer velik, premera 320 mm, čeljusti, ki s pomočjo štirih batov grabijo vanj, pa zadovoljivo opravijo nalogo.

Ko se je treba hitro ustaviti in je pod kolesi gladek asfalt, pri tem pomaga tudi ABS, ki se mehko vklopi, kar mu štejem v plus. Vse to jasno definira tudi značaj tega Moto Guzzija. Hitenje ni bistvo tega motocikla, sproščeno uživanje na dveh kolesih ob poslušanju umirjenega ritma dvovaljnika je tisto, kar ga dela dobrega. Če bi hitel, tudi ne bi utegnil pogledati vsega lepega okoli sebe. Pa naj bo to narava ali pa mična gospodična, ki se sprehodi mimo.

Tudi Moto Guzzi V 7III Stone ni ostal neopažen. Med vožnjo skozi mesto ali na semaforju sem bil na njem deležen pogledov, saj je motocikel oblikovan klasično in z ravno prav rokodelsko obdelanimi detajli, poleg tega pa jih vseeno ni toliko na cesti, da bi se ga vsi, ki jim je tehnika na dveh kolesih všeč, naveličali.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol