Ni dvoma, da imajo oblikovalci Moto Guzzijev pri kreiranju svojih motociklov zelo jasno vizijo. Zazrti so v zlato motociklistično preteklost, za stik s sedanjostjo pa skrbijo tehnični odtenki.
Ne vem, morda smo se člani našega moto uredništva res že nekoliko postarali, saj drugega razloga, da je za druženje s podaljšanotestnim Guzzijem tako dolga vrsta, enostavno ne najdem. No, morda smo se z leti zgolj nekoliko bolj razkomotili in polenili, pa se po vsakdanjih opravkih raje odpravimo s čim bolj enostavnim. Moto Guzzi V7 III je za tako početje pravzaprav popoln. Za začetek ni potreben prav velik razkorak, da ga zajaham in pristanem v nizkem sedežu, ki je povrh vsega še udoben. Tudi ergonomija sedenja je poudarjeno udobna, prav tako pa sem na naših straneh že večkrat omenil, da je vožnja z njim nadvse prijetna.
Pa vendar imam tega Guzzija rad še zaradi česa drugega kot le zaradi preprostosti. Morda tudi za to, ker ga razumem nekoliko drugače kot tisti, ki v njem iščejo zgolj šik motocikel za vzbujanje pozornosti. Nekateri mu pravijo, da je retro, jaz mu raje pravim, da je klasik. Oziroma še nekoliko bolj natančno – neoklasik. Ko ga zvečer pred garažo ob kozarcu opazujem, ga v opoju čustev brez težav povežem tudi z neoklasicizmom kot zgodovinskim obdobjem. In sicer ne samo v socialnem smislu, ki je takrat stremel k temu, da bo življenje za vse ljudi lepše, ampak tudi v razvojnem.
Nekoč iz fevdalizma v industrijo, danes pa iz klasike (z roko v roki) v modernost. Pozorno si ga oglejte, prosim. Podobno kot slavoloki, bulevarji, vile in javne zgradbe iz tistega časa je tudi Guzzi V7 poln podrobnosti, ki vsaj očarajo, če ne celo hipnotizirajo. Dizajnirano je praktično vse, celo večina vijakov, ki vse sestavne dele, katerih pravzaprav ni veliko, držijo skupaj. In ta čudovita čokoladna barva, pa saj bi ga človek kar pojedel.
Vseeno pa počasi postajam nekoliko skeptičen. Bojim se namreč, da bi, tako kot pred dobrim stoletjem, navdušenje nad (motociklističnim) neoklasicizmom iz obale jezera Como usahnilo. Moto Guzzi namreč kar preveč pogosto pripravlja različne modelske osvežitve in variacije na temo modela V7 III. To bega kupce in predvsem razvrednoti rabljene motocikle.
Kakorkoli, Guzziju ne morem oporekati njegovega značaja in pojave. Kjerkoli se pojavi, lovi poglede. Ultimativni 'eye catcher', eksponat, vam pravim. Ne boste pa z njim uživali samo pred občinstvom, ampak tudi v osami na pozabljenih zalednih cestah. Zato se, naveličan slovenske motoristične magistrale, ki vodi prek Planine proti morju, z njim vozim predvsem tam, kjer se skoraj nihče drug. Hitrosti so sicer manjše, vendar zato ne čutim turbulenc, ki se pojavijo pri hitrostih, večjih od 130 km/h.
Menjalnika zaradi navora skoraj ni treba uporabljati, ko pa ga, pa tega nikar ne počnite 'na suho', veliko bolj mu namreč godi tradicionalni način pretikanja, torej z uporabo sklopke. Tudi ob nekoliko bolj dinamični vožnji, pri prestavljanju navzdol ni čutiti negativnih reakcij kardana, je pa vzmetenje glede na hedonistični značaj motocikla morda nekoliko kontradiktorno, pretrdo.
Vendar se z Guzzijem večino časa vozim umirjeno. Njegovi 'konji' niso posebej jeznoriti, zato je sistem proti zdrsu odveč in ves čas izklopljen. Takrat, ko je zaleta dovolj, pa Guzzi, tudi v družbi konstrukcijsko sodobnejših motociklov, ni prepočasen in zlahka sledi tempu vsake normalno živahne skupine motoristov.
V7 III Stone je sicer povsem korektno naložen s sodobno tehnologijo, a sam se v njegovi družbi na to požvižgam. Omamlja me s svojim 'kaj me briga' značajem in sposobnostjo, da me med vsako vožnjo zaziba v občutek sreče in zavedanja, da prav zaradi njemu podobnih moja strast do motociklizma ne bo nikoli ugasnila. Čudovit in perfektno nepopoln motocikel.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol