Test: Honda Africa Twin 1000 L DCT: Hondin avtomatik

19. 12. 2018 | Primož Jurman
Deli

Precej samoumevno je, ko človek sede na skuter, da ožame ročico za plin in ta spelje. Plin in – gremo. Ko želi dvokolesnik zaustaviti, enostavno stisne zavoro. In dvokolesnik se zaustavi. Dodajanje plina, brez prestavljanja in uporabe sklopke, nato zaviranje – vse naredi mehanika agregata. Enostavno. No, takšen sistem je na voljo tudi pri 'pravem' motociklu, Africi Twin. Herezija? Menda ne.

Honda Africa Twin je referenčni terenski model, ki že 30 let navdušuje s svojo uporabnostjo, trpežnostjo in odličnimi voznimi lastnostmi. Dvovaljni agregat litrske prostornine je odziven in poskočen. Z modelnim letom so dodelali motorno elektroniko, da gre v korak s časom in okoljevarstvenimi zahtevami. Nov sistem omogoča tri načine delovanja motorja, izboljšan je sedemstopenjski sistem proti zdrsu pogonskega kolesa, nekoliko odzivnejši je agregat in še boljši zvok. Obenem je olajšana za 2 kilograma. Grobo profilirane pnevmatike so zdaj homologirane celo do 180 kilometrov na uro. Tokrat smo preizkusili izvedbo s samodejnim menjalnikom.

Sistem brez sklopke se pri Hondi imenuje Dual Clutch Transmission (krajše DCT), deluje pa podobno kot pri avtomobilih s samodejnim menjalnikom. Sklopka je sestavljena iz dveh različnih sklopk, prva skrbi za prestavljanje za lihe prestave, v prvo, tretjo in peto prestavo, druga za sodo število, drugo, četrto in šesto. Sklopka s pomočjo elektronike zazna, kdaj mora vklopiti določeno prestavo, kar je odvisna od izbranega programa vožnje, senzorji pa elektroniki sporočajo tudi, kje se motocikel vozi – je ta na klancu navkreber, navzdol ali na ravnini. Zapleteno morda, a v praksi deluje.

Precej nenavadno je, ko na levi strani krmila ni ročice sklopke – no, ročica na levi strani sicer je, a to je ročna zavora, s katero zasidramo motocikel. Je pa tam grozd različnih stikal. Od voznika to zahteva nekaj vaje in privajanja, poleg tega je leva noga brez dela, saj tam, kjer je po navadi stopalka za prestave, ni ničesar. Ko človek sede na tak motocikel, je sprva malce zbegan, a se z vajo privadi. Tudi občutki so ob obilici gumbov na krmilu sprva nenavadni, a ko se jih človek navadi, je zadeva povsem sprejemljiva – celo navduši. Tradicionalisti, torej vsi tisti, ki prisegajo na klasično prestavljanje in stiskanje sklopke, pa takšnemu načinu vožnje verjetno (za zdaj) ne bodo naklonjeni. Fantje in dekleta, ovire so samo v glavi.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol