Nekaj mora biti jasno takoj na začetku. To je motocikel, ki močno izraža svoj karakter in prav nič drugače ne more biti z voznikom. Honda MSX pač ni za vsakogar.
No, še nekaj, to ni in tudi noče biti skuter, ampak čisto pravi motocikel. Meni deluje kot žepna raketa in priznam, da mi je vsakič, ko sem sedel nanj, na obraz pričaral nasmeh. O uporabnosti bi lahko na dolgo in široko razpravljal, a ko pomislim na motorista začetnika, ki hoče trdno, z obema nogama stopiti na tla, mi kaj boljšega kot ta stroj ne pade na pamet. Iščete nekaj za v avtodom, pa ne bi vozili skuterja? No, potem je tole zelo zanimiva alternativa. Me razumete, kaj želim povedati? Vse je stvar perspektive, želja in pričakovanj.
Edinstven izgled, ostre linije, ki spominjajo na majhnega otroškega robota, so všečne in so me redno spravljale v dobro voljo. Majhna, komaj 12-palčna kolesa mu ne dajejo le športnega izgleda, pač pa tudi rahlo športni karakter v vožnji.
Motor, ki ima od letošnjega modelnega leta naprej pet prestav (prej štiri) in je še nekoliko čistejši od predhodnika zaradi skladnosti z normami Euro 5, je ravno prav glasen in živahen, da z mesta lepo skoči. Menjalnik je hiter in dovolj natančen za zabavno vožnjo, še zdaleč pa ni športen tako kot recimo na Hondinih motociklih z oznako RR. Ob tem moram izpostaviti, da gre za v osnovi precej star koncept motorja, ki je naravnan na vzdržljivost in nizke stroške vzdrževanja. Ob porabi 1,8 litra bencina na 100 kilometrov je to že kar nesramno varčno prevozno sredstvo!
Največjo moč, 9,8 konja, doseže pri zmernih 7.250 vrtljajih, kar je dovolj za živahno mestno vožnjo, medtem ko mu na regionalkah moči hitro pojenjajo. Najvišja hitrost, ki sem jo uspel doseči na simpatičnem in lepo preglednem digitalnem merilniku, je bila 115 kilometrov na uro. Ampak priznam, da si pri tej hitrosti ne bi upal prav dolgo držati do konca odprte ročice plina, ker cel motocikel enostavno ni narejen za kaj takega.
Pravzaprav niti zavore niti vzmetenje niso kos ostri vožnji. Največ zabave in užitka v vožnji mi je ta Honda ponudila, ko se mi ni mudilo in sem lahko rahlo ležerno vijugal skozi mestno gnečo ali pa na ovinkih, kjer običajno testiram motocikle.
Pohvaliti moram ogledala, ki nudijo dober pregled nazaj, prav tako pa mi je bil všeč položaj za krmilom. Za enega odraslega motorista je presenetljivo veliko prostora tudi na sedežu. No, ko sem se vozil še s sopotnikom za hrbtom, pa se je pokazalo, da je to vseeno motocikel za – enega.
Ob dodatni teži se zaradi sopotnika občutno zmanjšajo pospeški in potovalna hitrost ter poslabšajo vozne lastnosti. Zato vožnjo v dvoje kam dlje kot na plažo ali v najbližjo trgovino vsekakor odsvetujem. Ampak pozor! Vem, da obstajajo entuziasti, ki so tako močno navdušeni nad zgodbo, ki jo prinaša MSX 125 GROM, da se v dvoje peljejo celo na dopust. O tem, da je tak podvig prava pustolovščina, sploh ne dvomim.