Na zadnjem potovanju po Maroku sem odpeljal 3.000 kilometrov s tem motociklom. Večina teh kilometrov je potekala po asfaltnih cestah, nekajkrat pa je ta moral premagati tudi brezpotja.
Začel sem iz Marakeša, jo takoj mahnil po ovinkih do Casablance in nato v slabem tednu dni odpeljal krožno pot ob obali Atlantskega oceana vse do Laayouna v Zahodno Saharo. Med vračanjem proti severu sem peljal skozi Smaro, Tan-Tan in za finale prečkal prelaz Tizi n' Test, ki velja za najnevarnejšega v Afriki. Zakaj to razlagam? Ker želim poudariti, da sem ga preizkusil po resnično raznoličnih cestah. KTM 790 Adventure se je v teh pestrih razmerah vedno zelo dobro znašel.
Če ga pogledate od spredaj in od zadaj, je nenavadne oblike. Velik plastični tank je skopiran z dirkalnikov za reli in sprejme 20 litrov goriva. Motociklu omogoča izjemno ugodno težišče in s tem vrhunske vozne lastnosti po ovinkih ter lahkotnost na krmilu. Včasih je bilo to dovolj za skoraj ves dan vožnje po ovinkasti cesti. Realna avtonomija znaša okoli 300 kilometrov. Na poti, kjer ni bencinske črpalke za vsakim vogalom, sem postanke za dolivanje goriva delal na vsakih 250 kilometrov.
Motor se je dobro izkazal, ne trese, menjalnik je natančen in hiter, sklopka pa ponuja dober občutek na ročici. S 95 'konji' je moči za potovanje dovolj, zelo živahen pa je tudi na ovinkih, kjer pokaže svoj športni značaj, ki ga skriva vsak KTM. O zavorah in vzmetenju lahko napišem le, da so vrhunska roba in omogočajo zelo športno nizanje ovinkov. Kot celoten motocikel je tudi sedež bolj naravnan na šport kot na udobje.
Prvi in drugi dan je bilo najhuje, zadnja plat je kar trpela. Potem sem se očitno privadil trdega sedeža, malo pa je tudi pomagalo, da sem med vožnjo lahko stal na nogah. Nedvomno bi bila moja prva investicija za potovanja na tem motociklu namenjena udobnejšemu sedežu. Sicer pa lahko še pohvalim dobro vetrno zaščito in odličen položaj za krmilom. To, da se zelo dobro pelje tudi po terenu, sem pa sicer že vedel.